Pravkar sem se vrnil iz evropske konference MPI (Meetings Professional International), ki je potekala od 18. do 20. aprila 2008 v Londonu. Konferenci sicer ne morem očitati nič posebnega, razen malce premalo organizacijske duše in srčnosti in ne najboljše izbire lokacije dogodka (Excel, kjer je potekala konferenca, je v vzhodnem Londonu, kjer med vikendi življenje popolnoma zamre). Sicer veljajo konference MPI za primer dobre prakse in za ene izmed najbolj zanimivih in atraktivnih dogodkov na področju industrije srečanj. Moje zanimanje sta pritegnila dva dogodka. Prvi je bilo svečano kosilo s predstavitvijo organizatorja konference MPI 2009, italijanskega Torina. Italijanska predstavitev je bil eden od vrhuncev dogodka. Izjemen show, profesionalna video predstavitev in moderatorka, direktorica Torino Convention Bureau-ja, ki je delovala kot prava TV zvezda. Vse skupaj je spremljala odlična kulinarika. Ob zaključku so organizatorji predstavili vse sodelujoče v odjavni špici in sodelavcev je bilo več kot 20. V našem poslu ni nikakršnih naključij. Brez dobre strategije oziroma scenarija in ekipe sodelavcev ne gre. O predstavitvi razmišljam vse dni po vrnitvi iz Londona. Uspeh je bil zagotovljen s prisotnostjo, ki jo je odražal dogodek in v veliki meri dobrega okusa ter upoštevanju intuicije vseh sodelujočih, ki so se znali odlično prilagajati precej nemogočim razmeram v industrijski dvorani centra Excel. Zagotovo grem prihodnje leto v Torino.
Drugi vrhunec, ki je nadgradil italijansko predstavitev je bilo predavanje harvardskega profesorja indijskega rodu dr. Jagdisha Parikha. Pokazal nam je, da moramo v življenju poslušati tudi svoje srce in znati uravnotežiti prepad med koncepti »know-how«, »do-how« in »feel-how«, kar nam je slikovito predstavil preko konkretnih vaj in primerov, v katerih je sodelovala celotna dvorana. Izjemno karizmatičnega predavatelja bi morali pripeljati v Slovenijo, saj bi s svojim znanjem in širino znal umiriti marsikaterega nestrpneža v slovenskem turizmu in drugje. Več si lahko preberete v njegovi knjigi Managing Your Self: Management by Detached Involvement (Developmental Management), ki jo lahko kupite na Amazonu.
Ne morem se znebiti občutka, da je sicer t.i. zgodovinskim narodom dovoljeno v kongresni dejavnosti več kot organizatorjem iz t.i. »emerging« ali rastočih trgov. Konferenco organizirano na takšnem nivoju bi namreč pri nas zagotovo označili kot neuspešno. Kar malce hecno je, da sem si zapomnil konferenco, ki bi morala predstavljati vrhunec britanske kongresne industrije po špagetih, zen filozofiji in sicer odličnem indijskem predavatelju.
prof. Jagdisha Parikha
Po dobri polovici predsedovanja Sloveniji EU se lahko vprašamo, kaj je predsedovanje dejansko prineslo slovenskemu kongresnemu turizmu. Promocijski učinki so zagotovo zelo pozitivni. K temu je precej prispevala bolj ciljna in usmerjena promocija STO in v tujini zelo pozitivno sprejeta promocijska akcija I FELL SLOVENIA. Razvila se je tudi kritična masa ponudnikov, ki izvajajo trženje na mednarodnih trgih samostojno in s tem prispevajo k promociji Slovenije kot kongresne destinacije.
Kljub temu pa se ne morem izogniti grenkemu priokusu. Odločitev, da je celotno predsedovanje izvedeno na Brdu, je morda racionalna, pa zaradi parcialnih političnih interesov zelo slaba za kongresno industrijo, še posebej pa za Ljubljano. Ljubljana bi ob večji premišljenosti politike lahko zasijala kot evropska prestolnica, predsedovanja pa v Ljubljani razen kratkotrajnih cestnih zastojev in občasne popolne zasedenosti kapacitet nismo občutili. Vsi, ki se ukvarjamo z organizacijo dogodkov in kongresov pa smo občutili predvsem veliko povišanje cen hotelskih sob in občasne terminske šoke. Mednarodni kongresni trg takšnih cen ne sprejema z odobravanjem, saj cene odstopajo od odobrenih cen, ki jih za posamezna tržišča odobrijo korporacije in vlade (State Department za Ljubljano odobri ceno 126 EUR za namestitev in 60 EUR za prehrano). Ključni problem je predvsem v razkoraku med kakovostjo in trenutno cenovno politiko. Bojim se, kaj se bo po letu velikih pričakovanj zgodilo na ljubljanskem hotelskem trgu. Prenapihnjen cenovni balon se lahko hitro razpoči, poleg tega pa aktualna borzna dogajanja napovedujejo obdobje gospodarske recesije. Ponovno se je pokazalo, da je predsedovanje predvsem politični projekt, katerega vplivi bodo pozitivni, promocijsko v realnem svetu kongresnega turizma pa lahko kratkoročno negativno vplivajo na povpraševanje zaradi prevelike zasedenosti kapacitet in omenjenega cenovnega pretiravanja. Rešitev vidim v prihodu velikih mednarodnih hotelskih verig, ki bodo po mojem prepričanju pozitivno vplivale na konkurenčnost kongresne destinacije. Preživeti pa bo potrebno leto 2009, ko bo šok na trgu najverjetneje najhujši.
Akcija čista lopata še vedno odmeva in je v slovenski javnosti odprla debato o problematiki tajkunov, ki so do svojega premoženja prišli v obdobju privatizacije družbene lastnine. Zanimivo je, da je za tajkune naprivlačnejša investicijska dejavnost vlaganje v hotelsko in turistično dejavnost. Pri tem ni nobena izjema Slovenija, čeprav so bolj znani hrvaški in še posebej črnogorski hotelirski tajkuni. To v svojem bistvu ni nič slabega, problem pa nastopi ob dejstvu, da novodobni investitorji nimajo zadostnega znanja o hotelirstvu in se prepogosto hotelirstva lotevajo po domače. Rezultat so pogosto nefunkcionalni hotelski objekti in kongresne kapacitete in slabo upravljane družbe, ki pripeljejo hotel do stanja, ki mu lahko rečemo »dead horse« hotel. Takšen primer je bil do prihoda resne mednarodne hotelske verige ljubljanski hotel Domina. Prepričan sem, da bi dobro upravljanje hotela tudi v tem primeru lahko investitorju zagotovilo dober ROI in stabilen finančni tok.
Bistvo je torej v ločevanju investicijske in upravljalske funkcije, kar je na razvitih turističnih tržiščih znano že desetletja. Ko se bodo razmere na slovenskem trgu, kjer razen redkih izjem še nimamo profesionalnih upravljalskih hotelskih podjetij, spremenile, se bo izboljšala tudi kakovost hotelskih produktov in zadovoljstvo ter usposobljenost kadrov. Tako pa imam občutek, da smo v obdobju, ko vsi vse znajo, medtem pa je cel svet že zdavnaj izumil specializacijo. V pomanjkanju znanja in poznavanja situacije leži izvorni greh, zakaj se uveljavljene mednarodne hotelske verige izogibajo Slovenije, čeprav bi bil njihov prihod tržno zelo dobrodošel.
Tajkún je novejša tujka [1], ki označuje zelo premožnega poslovneža. Izvira iz japonskega »taikun« (kanji: 大君) in pomeni »veliki gospod«. To je bil naslov šogunov. V ameriško angleščino (pišejo: »tycoon«) so jo prenesli v 19. stoletju kmalu po vrnitvi poveljnika ladjevja (komodorja) Perryja, ki je izsilil odpiranje Japonske. Kasneje je beseda označevala predvsem mogočne poslovneže. V nekdanjih socialističnih državah z besedo tajkun označujejo osebe, ki so si v času privatizacije in uvajanja kapitalsko-tržnega sistema ustvarile veliko bogastvo in mrežo poslovnih povezav. Kot slabšalna beseda nadomešča manj označene »milijonar« in »magnat«.
V Sloveniji se je pojem tajkunov in »tajkunizacija«, kot način obvladovanja gospodarstva z mrežami povezanih novih bogatašev, pričel pogosteje uporabljati po tem, ko je predsednik vlade Janez Janša sprožil proti-tajkunsko kampanjo oziroma vojno[2].
Vir: WIKIPEDIJA, www.sl.wikipedia.org
Med vikendom sem si ogledal hotel Radon Plaza v Sarajevu. Hotel je povsem primerljiv s podobnimi hoteli po Evropi, prijaznost osebja pa presega slovenske standarde. Tudi ponudba je ustrezna in primerna hotelom 5*****. Bolj zanimivo je dejstvo, da je hotel zgrajen na ruševinah časopisne hiše Oslobođenje. To je tista zgradba, ki je v štiriletnem obleganju Sarajeva pogorela med prvimi, saj je bila neposredno na bojni liniji v naselju Dobrinja. Kljub popolni prenovi se v okolici hotela še opazijo vojne rane. Kontrast med popolnoma prenovljeno legendarno zgradbo in fizičnimi ostanki bo počasi izginil, rane v ljudeh pa ostajajo. Tudi duh vojne se še vedno čuti v zraku. V zgodovino se dobesedno zaletiš na vsakem koraku in ta te zlepa ne izpusti tudi po vrnitvi domov.
Kaj pa ima vse to skupnega s kongresnim turizmom? Sam verjamem, da kongresni turizem veliko prispevka k strpnosti med ljudmi, saj po svoji osnovni funkciji temelji na komunikaciji in strpnosti. Sarajevo je svojo tisočletno zgodovino utemeljilo na strpnosti med religijami in različnimi narodnosti. Le redka so mesta na svetu, kjer panoramo mest oblikujejo minareti v sožitju s katoliškimi zvoniki in židovskimi mošejami. Ves čas se sprašujem ali je štiriletno obleganje porušilo tudi duh strpnosti, ki se je tisočletja oblikoval kot bošnjaška kultura in pred celim svetom kuliminiral v času zimskih olimpijskih iger 1984. Sarajevu privoščim nove olimpijske igre in številne nove kongresne projekte. Več o strpnosti in o tem, kaj se lahko naučimo iz zgodovine, pa si preberite v knjigi Bosanski odgovor, Rusmirja Mahmutčehajiča, ki jo priporočam vsem, ki v življenju delate v multikulturnem okolju.