Revija Kongres

Spletna pot me je zanesla na portal forbestraveler.com. V zadnjih letih je namreč običajno, da se založniške hiše kar po vrsti lotevajo turizma. Takšnih primerov je veliko, od bazičnega National Geographica do številnih drugih BBC travel news, T-magazina, ki ga izdaja New York Times. Zakaj me sploh zanima Forbes? Zato ker je poleg revije Fortune ali Business Week največji založnik na področju poslovnega založništva. Ker se ukvarjam s poslovnim turizmom gre za logičen link in malce sem brskal, kako je na njihovi spletni strani predstavljena Slovenija. Tam praktično ne obstaja. Obstajajo samo trije linki v kontekstu širših prispevkov:

- Slovenija se predstavlja z Vilo Bled v okviru rubrike Luxurius Lakeside Resorts

- Ljubljana se primerja kot alternativa Pragi

- Ljubljana se primerja kot alternativa Parizu

Problem je, da na spletni strani ni predstavitev hotelov ali destinacijske predstavitve. Hrvaška je ta portal odlično izkoristila, saj je na portalu objavljen Frommers Croatia Guide, da ne omenjam obširne predstavitve Dubrovnika. Zakaj se mi ta primerjava sploh zdi pomembna in kaj je bistvo? Luksuznih turistov po mojem globokem prepričanju ne bomo ujeli na sejmih in borzah tipa WTM ali ITB ali ILTM v Cannesu. Odločanje poteka intimno in v pomanjkanju časa je nakupni vzgib, lahko namig na priljubljeni spletni strani. Znamenita lestvica 400 najbogatejših Američanov je obiskana tako s strani bogatih potencialnih turistov, kot tudi s strani tistih, ki bi si to želeli postati. Če smo se deklarativno odločili, da je luksuzni turizem primeren za Slovenijo, potem bo potrebno razmišljanje in trženje temeljito spremeniti. Nastopi na sejmih luksuznega turizma nam prav veliko ne bodo pomagali. Po drugi strani pa je zgoraj opisani primer samo eden od številnih marketinških izzivov za celo četo specializiranih web 2.0. PR-ovcev na STO-ju, ki bi zagotovo lahko temeljito spremenili percepcijo Slovenije kot luksuzne turistične destinacije. Pa še precej denarja bi prihranili.

Mladim sodelavcem včasih na začetku kariere zelo veliko pomeni terminologija. Z enim od njih sem se zapletel v debato o pravilni uporabi kongresnih terminov. Še posebej je to aktualno po kakšnih usposabljanjih, kjer predavatelji poudarjajo in včasih zahtevajo striktno uporabo terminologije, za katero so prepričani, da je edina primerna. V slovenskem jeziku je problem še bolj zapleten, saj načeloma uporabljamo izraz kongresna in prireditvena dejavnost ali turizem. V svetu je vse skupaj bolj enostavno. V pogovornem jeziku uporabljamo MICE kot kratico za Meetings, Incentives, Conventions and Exhibitions. To je do danes edina kratica, ki je v celoti povzela in zadela multifunkcionalnost in vsa ključna področja naše dejavnosti. Kljub pregonu tega izraza iz akademskih krogov, ga vsi, ki delujemo na tem področju še naprej veselo uporabljamo pogovorno, sam pa sem si ga drznil celo vplesti v ime mojega podjetja. V akademskih krogih in v okviru mednarodnih združenj pa si prizadevajo uveljaviti termin »Meeting industry«. S tem se prav tako strinjam, saj uporaba termina poudari resnost naše dejavnosti, ki ustvarja direktne in multiplikativne učinke na destinacijah.

Vse skupaj pa je dobilo malce drugačne dimenzije ob mojem obisku Disneya, o katerem sem v blogih že pisal (upam, da ne bom izpadel kot kakšen strašen Disney fan). Za Američane je vse skupaj preprosto »show business«. In tudi s tem se strinjam. Če komu, potem moramo kongresnim udeležencem za trenutek, dan ali dva pričarati poseben svet doživetij. Trudimo se z brandingom dogodkov in atraktivnim programom, ki običajno doživi svoj vrhunec na kakšnem sprejemu. Prav nič me ni presentil Disneyev vstop v svet kongresnega turizma. Lani so povezali svoj svet fikcije s kongresi v produkt »Disney Meetings« (www.disneymeetings.com). Ponujajo vse storitve, vključno z organizacijo srečanj na ladjah Disney cruises. Vse skupaj pa je začinjeno z zgodbami za odrasle in otroke, ki jih tam itak producirajo non stop. Bistvo je torej v spektaklu in zgodbah. In kaj ima ta zgodbica skupnega z razpravo o teminologiji. Da je bistvo pravzaprav drugje kot v terminologiji, za katero včasih brez potrebe izgubljamo čas. Pomembno je, da bomo znali kongresnim udeležencem pripovedovati prave zgodbe in to narediti s storitvijo, ki bo vrhunska. To pa je pravzaprav že čisto blizu show businessu.

Ta teden je slovensko kongresno sceno zmotil javno izražen dvom v strateško usmeritev Zavoda-Kongresno turistični urad, da bo aktivnosti usmeril tudi v povezovanje s ponudniki v JV Evropi, češ da se moramo ukvarjati z drugimi bolj pomembnimi tržišči.

Ob tem se spomnim razprav na fakulteti, kjer so se definicije geostratškega položaja spreminjale v skladu z letnimi časi, trenutno geopolitiko in interesi interpretov, dejstvo pa je, da smo preprosto na križišču in stičišču regij, kar omogoča številne interpretacije. Vse od Balkana z izrazito negativnim prizvokom do JV Evrope in ameriškega izuma Zahodnega Balkana, ter geografsko vedno problematične definicije Srednje Evrope. Ob procesu integracije, ki poteka v Evropi se zdi današnja JV Evropa popolnoma razdrobljena in nehomogena. Zakaj se bi torej v tem nemirnem, kriznem, etnično problematičnem delu Evrope kongresni ponudniki morali povezovati in sodelovati?

Osebno sem prepričan, da je usmeritev v regijo ne glede na ime, ki ga bomo uporabljali, pravilna. Naj to argumentiram z dejstvi in konkretnimi argumenti:

Slovenija je na področje JV Evrope investirala ogromno, med drugim tudi v turizem. Samo v BIH smo med glavnimi tujimi investitorji in gospodarskimi partnerji. Po podatkih GZS Slovenija v države Zahodnega Balkana izvozi preko tri milijarde evrov, blagovna menjava obsega skoraj pet milijard evrov, skoraj tri milijarde evrov pa je slovenskih investicij v regiji.

Ker v regiji delujejo naša podjetja, je logično, da regijo povezujemo tudi na področju kongresnega turizma že zaradi sebičnih gospodarskih interesov slovenskega kongresnega gospodarstva pa tudi obratno zaradi interesov regije v Sloveniji.

Iniciativa za povezovanje kongresne ponudbe JV Evrope je bila vzpodbujena in sprožena mednarodno in so jo podprli ključni tuji odločevalci (EIBTM, MPI, HB, SITE). Pri tem so Sloveniji dodelili ključno vlogo in nam hkrati dali veliko odgovornost.

Kulturo in jezik narodov JV Evrope razumemo bolje od ostalih članov EU. Zaznamuje nas skupno sobivanje in dediščina.

Ta del Evrope je za ključne mednarodne kupce zaključena geografska celota, ki jo je možno bolje tržiti od manjših posameznih članic. Gre za preprosto ekonomijo obsega.

Dejstvo je, da ima Slovenija preko sodelovanja možnost vzpostaviti in krepiti poslovne stike precej lažje kot na npr. relativno zaprtem avstrijskem trgu.

Slovenija je bila desetletja most in vstopna točka za zahodno Evropo. Še vedno je za regijo enostavno dostopna in racionalna partnerica za njihov dostop do zahodnih tržišč. To še krepijo stare povezave, vzpostavljene v letih medsebojnega sodelovanja.

Za resen marketinški vstop na prekooceanska kongresna tržišča so posamezne države v regiji enostavno prešibke. S skupnimi aktivnostmi kot je npr. organizacija regionalne kongresne borze so možnosti precej večje za celotno regijo.

Pomagamo si lahko na področju usposabljanja in izmenjave kadrov. Regija je lahko baza za reševanje akutne kadrovske problematike v slovenskem turizmu.

Slovenija lahko realno ustvari pogoje za srečevanje in izmenjavo mnenj v regiji, ki bo osnova za gospodarsko sodelovanje. Te pogoje lahko ustvarimo preko usposabljanj in skozi tehnično pomoč posameznim državam (npr. vzpostavitev modelov standardizacije in certificiranja kongresnih kadrov).

Slovenija kljub občasnim ekscesom na trgih JV Evrope uživa ugled in je kot blagovna znamka mnogo deležna večjega zaupanja kot v Z. Evropi.

Nenazadnje pa je dejstvo, da imamo izjemno priložnost, da izkoristimo priložnost, ki so nam jo dali ključni mednarodni kongresni igralci. Delimo skupne izkušnje začinjene s specifičnim humorjem in zgodbami naše mladosti. Menim, da je del prihodnosti slovenskega kongresnega turizma odvisen od pragmatičnega odnosa do JV Evrope, ki ne bo temeljil na neokolonialističnih principih, temveč na sodelovanju. Poglejmo samo primer Dunaja, ki je svojo pozicijo kongresne velesile zgradil na zgodbi mosta do Vzhodne Evrope (konferenc na to temo je bilo na Dunaju v zadnjih desetletjih nešteto).

Če priložnosti za sodelovanje ne bomo znali izkoristiti, bodo to naredili naši sosedje ali kdo drug in vse, kar smo v desetletjih sobivanja spoznali, lahko hitro izpuhti. Nenazadnje pa – ali se bojimo konkurence? Dokažimo, da smo najboljši v regiji!

GO.MICE gre na Convento in v prihodnjem tednu bom z veseljem izpolnil prijavnico za sodelovanje (www.conventa.si).

Razliko med vrhunskim, povprečnim in slabim hotelom lahko po mojem globokem prepričanju zavohaš in občutiš takoj po vstopu v hotel. Priznati moram, da sem večino svojih izkušenj z luksuznimi hoteli doživel v tujini, praviloma v znanih hotelskih verigah, včasih pa tudi v prečudovitih neodvisnih hotelih kot je bil Shingle Creek v Orlandu, ki sem ga obiskal pred kratkim.

Končno pa bomo tudi v Sloveniji dobili luksuzni hotel, na katerega bomo zagotovo upravičeno ponosni. Nekaj dni pred »mehko otvoritvijo« hotela Kempinski Palace v Portorožu sem si s sodelavci ogledal, kaj je nastalo po dolgotrajni in temeljiti prenovi. Priznati moram, da sem navdušen. Stari Palace bo zasijal v najlepši secesijski luči, ki so ji arhitekti dodali elemente novega. Aneks pa je bolj pisan na kožo »lifestyle« gostom. Uporabljeni materiali so vrhunski. Na vsakem koncu se srečaš z različnimi designerskimi kosi. Uporaba barv je prijetna in celota diha in izraža eleganco, vse skupaj pa dopolnjujejo čudoviti razgledi na Piranski zaliv. Gre za uspešno kombinacijo secesijske tradicije in modernega z veliki mero udobja na nivoju svetovnih hotelov podobne kategorije. Pri tem pa roko na srce, Kempinski je prišel že na pogrnjeno preprogo. Projekt prenove je bil že zastavljen odlično in novim najemnikom kot kaže, ni bilo treba prestaviti niti ene stene.

Za razliko od številnih skeptikov sem osebno prepričan v uspeh novega hotela na trgu. Ker sam delujem v mednarodnem turističnem prodajnem sistemu, verjamem, da bodo s pomočjo močnih partnerjev zagotovo pritegnili prave goste v Portorož. Kempinski sodeluje z mednarodnimi letalskimi družbami, pa tudi z BMW-jem, ki običajno zagotavlja limuzine za prevoz gostov. Med drugim naj bi v novem hotelu potekala promocija nove serije 7. Poleg tega je trg luksuznega turizma med najbolj stabilnimi. Na recesijo običajno reagira celo z večjim povpraševanjem.

Ker je bila hotelska ponudba v kraju tudi sicer temeljito prenovljena in dopolnjena z zanimivo wellness in kongresno ponudbo, so pogoji za razvoj odlični. Le infrastruktura od letališča do prometne ureditve in trgovin je popolnoma neustrezna. Kot večni optimist verjamem, da se bo tudi ta del ponudbe Portoroža po preprosti tržni logiki prilagodil razmeram. Čaka pa Portorož huda borba za kongresne goste. Prestižne blagovne znamke na korporativnem segmentu in prestižna stanovska in druga združenja se bodo zaradi image-a težko izognila novemu hotelu Kempinski. Huda bo tudi cenovna vojna, ki se obeta in lahko na kratki rok spremeni optimistične napovedi vodstva novega hotela. Načrtovani ADR (average daily rate) 200 EUR je za slovenske razmere trenutno zelo težko dosegljiv.

Kljub temu pa bi posebej izpostavil, da verjamem tudi v moč znanja, ki ga veriga na področju turizma prinaša v destinacijo. To bo s kroženjem kadrov zagotovo pozitivno vplivalo zlasti na kadre v namestitvenem in gostinskem delu.

Ni mi čisto jasno, kako bo na takšen hotel reagirala komisija za kategorizacijo. Po mojem mnenju takšne kategorije v slovenskem pravilniku o merilih in načinu kategorizacije hotelskih objektov v Sloveniji nimamo. Prav je, da se tudi to spremeni.

Čisto na koncu pa še malce tipične slovenske zavisti. Komaj čakam, da takšen hotel dobi tudi Ljubljana. Za resne in močno odmevne mednarodne kongresne projekte bi takšen hotel potrebovali že včeraj.

Po koncu poslovne konference mednarodnega združenja HelmsBriscoe, ki je potekalo v Orlandu, je bilo nekaj dni namenjenih družinskemu raziskovanju. In seveda je Disneyev park Magic Kingdom v Orlandu nekaj, kar si je na Floridi treba ogledati. O razmerju med kongresnim turizmom in Disneyem pišem v drugem blogu. Med vsem vrvežem otrok in odraslih z vsega sveta, pa smo doživeli prijetno presenečenje. Na sebi sem imel majico LJUBLJANA JE LEPO MESTO. Med enim od čakanj, da mine tropska nevihta, je k meni pristopila simpatična Američanka, ki je z možem in majhno hčerko prav tako vedrila pod nadstreškom. S tipično ameriško odprtostjo me je vprašala ali sem iz Slovenije in takoj se je vsul plaz slavospevov o lepotah Slovenije. Z možem sta zahtevna geoturista, ki odkrivata nove destinacije. Za Slovenijo sta se odločila na osnovi čudovite predstavitve v reviji National Geographic Traveler, ki je v majski številki objavila reportažo o Sloveniji. Slovenijo sta uporabila kot izhodišče za izlete na Hrvaško in v Bosno ter obvezne Benetke. Celotno potovanje iz Chicaga v Evropo so si organizirali sami.

Priznati moram, da sem bil zelo ponosen in hkrati vesel takšnih komentarjev. Ob tem pa si projekt založbe Rokus in STO zasluži vse pohvale. Revija s prispevkom o Sloveniji je izšla v nakladi 850.000 izvodov. Tale simpatična zgodba me je prepričala v nujnost takšnih projektov, predvsem pa je po mojem globokem prepričanju Slovenija prava destinacija za kakovostne oblike turizma in ne za masovni turizem.

Čisto na koncu pa v premislek še zadnji stavek moje nove ameriške kolegice: »Ne povejte preveč naglas kakšne lepote imate v Sloveniji«.

Čestitke ROKUS!

Že nekaj čas prebiram različne knjige, ki razpravljajo o avtentičnosti kot temeljnem marketinškem konceptu v turizmu prihodnosti. Praviloma so avtorji ameriški. Zadnja je bila knjiga Authenticity, avtorjev James H. Gilmore-a in B. Joseph Pine-a. A od teorije do prakse je včasih dolga pot. Končno pa sem dočakal razodetje. Zgodilo se je v slikoviti vasici Goče na Cejkotovi domačiji, ki jo težko uvrstim v kategorijo kmečkega turizma. Gre za pravo in avtentično obnovljeno vipavsko domačijo sredi vasi, ki je nekoč štela preko 800 prebivalcev in je bila eno od središč vinske proizvodnje in trgovine na Vipavskem. Gospodarja Davorina Mesesnela smo želeli obiskati čisto na kratko, za dogovor o obisku ene od skupin v prihodnjih dneh. Pa se je vse skupaj raztegnilo na nepozabnih 6 ur zgodovinske, arhitekturne, kulinarične in predvsem enološke ture ob nepozabni pristnosti in srčnosti gospodarja z družino. Sprejema le naročene skupine, ki se jim posveti z dušo in telesom. Njegov koncept je šolski primer odličnosti v turizmu. Presenetil me je prav z razumevanjem turizma, ki ga sam razumem zelo intimno kot kulturni stik s krajem ali gostiteljem. Davorin mi je prikazal duh kraja v najboljši luči. Zagotovo je lahko upravičeno ponosen tudi na oceno v Mladini »s kruhom pomazano«, Kvaliteta ponudbe je kot sestavni del koncepta avtentičnosti sama po sebi razumljiva.

Obisk priporočam vsem turističnim delavcem v Sloveniji. Obisk naj poleg tega sodi v obvezen program usposabljanja slovenskega turističnega podmladka. Zanimiv pa je lahko tudi za turistične stratege v Sloveniji.

Če še niste vedeli: V vasi Goče je skoncentriranih preko 70 vinskih kleti, polnih tipičnih vipavskih vin.

Med prvomajskimi prazniki me je pot zanesla na Hrvaško, na otok Hvar, ki je sicer eden izmed meni najljubših otokov. Vsakič, ko potujem na Hrvaško, se ne morem izogniti turističnim primerjavam. Takoj po prihodu domov sem še enkrat preveril slovenske in hrvaške turistične rezultate v letu 2007. Slovenija je imela 2,7 milijona turističnih prihodov, Hrvaška 11,2 milijona. Turisti so ustvarili 8,3 milijona nočitev v Sloveniji, na Hrvaškem pa 56 milijonov (skoraj 7 krat več). Velik del smo k bilanci prispevali Slovenci, ki smo ustvarili 5,7 milijonov nočitev in smo po ustvarjenih nočitvah na drugem mestu med državami. Moj namen ni jadikovati nad dejstvom, da Slovenci poleti masovno romamo na Jadran, niti ne nameravam preveč razglabljati o statistiki, saj so statistične primerjave nehvaležne. Ugotavljam pa, da so naši sosedje v zadnjih letih naredili velik napredek v kakovosti namestitvenih kapacitet in ponudbe. Prednost trenutno še vedno ohranjamo na področju kongresnega in zdraviliškega ter wellness turizma, na ostalih področjih pa so primerjave zaradi obsega ponudbe neustrezne.

Edini ostanek preteklosti, ki je meni sicer zelo ljub, je počasno prebujanje in pripravljanje na sezono. Hvar v teh dneh deluje zelo zaspano in turistični delavci se kar malce zasanjano pripravljajo na sezono. Ko bodo odpravili še svojo sezonsko odvisnost, bodo med svetovnimi turističnimi velesilami. Premik v to smer napovedujejo številne kongresne investicije, ki sem si jih v Splitu in na otoku Hvaru ogledal osebno. Večjega problema ne predstavlja niti dostopnost, saj so do Hvara v »Sunčanem Hvaru« uvedli lastni katamaran, na željo pa organizirajo tudi helikopterski prevoz. Primer nove usmeritve je hotel Adriana, ki deluje preko celega leta, v kratkem pa se mu bo pridružil še hotel Amfora in najbrž še drugi. Poleg tega pa je osebje hotela in nivo storitve zares vrhunsko in brez napake.

Vsem ljubiteljem mediteranskih valovnih dolžin pa za pokušino in brez komentarja odstiram pogled iz hotelske sobe hotela Adriana.

Pravkar sem se vrnil iz evropske konference MPI (Meetings Professional International), ki je potekala od 18. do 20. aprila 2008 v Londonu. Konferenci sicer ne morem očitati nič posebnega, razen malce premalo organizacijske duše in srčnosti in ne najboljše izbire lokacije dogodka (Excel, kjer je potekala konferenca, je v vzhodnem Londonu, kjer med vikendi življenje popolnoma zamre). Sicer veljajo konference MPI za primer dobre prakse in za ene izmed najbolj zanimivih in atraktivnih dogodkov na področju industrije srečanj. Moje zanimanje sta pritegnila dva dogodka. Prvi je bilo svečano kosilo s predstavitvijo organizatorja konference MPI 2009, italijanskega Torina. Italijanska predstavitev je bil eden od vrhuncev dogodka. Izjemen show, profesionalna video predstavitev in moderatorka, direktorica Torino Convention Bureau-ja, ki je delovala kot prava TV zvezda. Vse skupaj je spremljala odlična kulinarika. Ob zaključku so organizatorji predstavili vse sodelujoče v odjavni špici in sodelavcev je bilo več kot 20. V našem poslu ni nikakršnih naključij. Brez dobre strategije oziroma scenarija in ekipe sodelavcev ne gre. O predstavitvi razmišljam vse dni po vrnitvi iz Londona. Uspeh je bil zagotovljen s prisotnostjo, ki jo je odražal dogodek in v veliki meri dobrega okusa ter upoštevanju intuicije vseh sodelujočih, ki so se znali odlično prilagajati precej nemogočim razmeram v industrijski dvorani centra Excel. Zagotovo grem prihodnje leto v Torino.

Drugi vrhunec, ki je nadgradil italijansko predstavitev je bilo predavanje harvardskega profesorja indijskega rodu dr. Jagdisha Parikha. Pokazal nam je, da moramo v življenju poslušati tudi svoje srce in znati uravnotežiti prepad med koncepti »know-how«, »do-how« in »feel-how«, kar nam je slikovito predstavil preko konkretnih vaj in primerov, v katerih je sodelovala celotna dvorana. Izjemno karizmatičnega predavatelja bi morali pripeljati v Slovenijo, saj bi s svojim znanjem in širino znal umiriti marsikaterega nestrpneža v slovenskem turizmu in drugje. Več si lahko preberete v njegovi knjigi Managing Your Self: Management by Detached Involvement (Developmental Management), ki jo lahko kupite na Amazonu.

Ne morem se znebiti občutka, da je sicer t.i. zgodovinskim narodom dovoljeno v kongresni dejavnosti več kot organizatorjem iz t.i. »emerging« ali rastočih trgov. Konferenco organizirano na takšnem nivoju bi namreč pri nas zagotovo označili kot neuspešno. Kar malce hecno je, da sem si zapomnil konferenco, ki bi morala predstavljati vrhunec britanske kongresne industrije po špagetih, zen filozofiji in sicer odličnem indijskem predavatelju.

prof. Jagdisha Parikha

Po dobri polovici predsedovanja Sloveniji EU se lahko vprašamo, kaj je predsedovanje dejansko prineslo slovenskemu kongresnemu turizmu. Promocijski učinki so zagotovo zelo pozitivni. K temu je precej prispevala bolj ciljna in usmerjena promocija STO in v tujini zelo pozitivno sprejeta promocijska akcija I FELL SLOVENIA. Razvila se je tudi kritična masa ponudnikov, ki izvajajo trženje na mednarodnih trgih samostojno in s tem prispevajo k promociji Slovenije kot kongresne destinacije.
Kljub temu pa se ne morem izogniti grenkemu priokusu. Odločitev, da je celotno predsedovanje izvedeno na Brdu, je morda racionalna, pa zaradi parcialnih političnih interesov zelo slaba za kongresno industrijo, še posebej pa za Ljubljano. Ljubljana bi ob večji premišljenosti politike lahko zasijala kot evropska prestolnica, predsedovanja pa v Ljubljani razen kratkotrajnih cestnih zastojev in občasne popolne zasedenosti kapacitet nismo občutili. Vsi, ki se ukvarjamo z organizacijo dogodkov in kongresov pa smo občutili predvsem veliko povišanje cen hotelskih sob in občasne terminske šoke. Mednarodni kongresni trg takšnih cen ne sprejema z odobravanjem, saj cene odstopajo od odobrenih cen, ki jih za posamezna tržišča odobrijo korporacije in vlade (State Department za Ljubljano odobri ceno 126 EUR za namestitev in 60 EUR za prehrano). Ključni problem je predvsem v razkoraku med kakovostjo in trenutno cenovno politiko. Bojim se, kaj se bo po letu velikih pričakovanj zgodilo na ljubljanskem hotelskem trgu. Prenapihnjen cenovni balon se lahko hitro razpoči, poleg tega pa aktualna borzna dogajanja napovedujejo obdobje gospodarske recesije. Ponovno se je pokazalo, da je predsedovanje predvsem politični projekt, katerega vplivi bodo pozitivni, promocijsko v realnem svetu kongresnega turizma pa lahko kratkoročno negativno vplivajo na povpraševanje zaradi prevelike zasedenosti kapacitet in omenjenega cenovnega pretiravanja. Rešitev vidim v prihodu velikih mednarodnih hotelskih verig, ki bodo po mojem prepričanju pozitivno vplivale na konkurenčnost kongresne destinacije. Preživeti pa bo potrebno leto 2009, ko bo šok na trgu najverjetneje najhujši.

Akcija čista lopata še vedno odmeva in je v slovenski javnosti odprla debato o problematiki tajkunov, ki so do svojega premoženja prišli v obdobju privatizacije družbene lastnine. Zanimivo je, da je za tajkune naprivlačnejša investicijska dejavnost vlaganje v hotelsko in turistično dejavnost. Pri tem ni nobena izjema Slovenija, čeprav so bolj znani hrvaški in še posebej črnogorski hotelirski tajkuni. To v svojem bistvu ni nič slabega, problem pa nastopi ob dejstvu, da novodobni investitorji nimajo zadostnega znanja o hotelirstvu in se prepogosto hotelirstva lotevajo po domače. Rezultat so pogosto nefunkcionalni hotelski objekti in kongresne kapacitete in slabo upravljane družbe, ki pripeljejo hotel do stanja, ki mu lahko rečemo »dead horse« hotel. Takšen primer je bil do prihoda resne mednarodne hotelske verige ljubljanski hotel Domina. Prepričan sem, da bi dobro upravljanje hotela tudi v tem primeru lahko investitorju zagotovilo dober ROI in stabilen finančni tok.
Bistvo je torej v ločevanju investicijske in upravljalske funkcije, kar je na razvitih turističnih tržiščih znano že desetletja. Ko se bodo razmere na slovenskem trgu, kjer razen redkih izjem še nimamo profesionalnih upravljalskih hotelskih podjetij, spremenile, se bo izboljšala tudi kakovost hotelskih produktov in zadovoljstvo ter usposobljenost kadrov. Tako pa imam občutek, da smo v obdobju, ko vsi vse znajo, medtem pa je cel svet že zdavnaj izumil specializacijo. V pomanjkanju znanja in poznavanja situacije leži izvorni greh, zakaj se uveljavljene mednarodne hotelske verige izogibajo Slovenije, čeprav bi bil njihov prihod tržno zelo dobrodošel.

Tajkún je novejša tujka [1], ki označuje zelo premožnega poslovneža. Izvira iz japonskega »taikun« (kanji: 大君) in pomeni »veliki gospod«. To je bil naslov šogunov. V ameriško angleščino (pišejo: »tycoon«) so jo prenesli v 19. stoletju kmalu po vrnitvi poveljnika ladjevja (komodorja) Perryja, ki je izsilil odpiranje Japonske. Kasneje je beseda označevala predvsem mogočne poslovneže. V nekdanjih socialističnih državah z besedo tajkun označujejo osebe, ki so si v času privatizacije in uvajanja kapitalsko-tržnega sistema ustvarile veliko bogastvo in mrežo poslovnih povezav. Kot slabšalna beseda nadomešča manj označene »milijonar« in »magnat«.
V Sloveniji se je pojem tajkunov in »tajkunizacija«, kot način obvladovanja gospodarstva z mrežami povezanih novih bogatašev, pričel pogosteje uporabljati po tem, ko je predsednik vlade Janez Janša sprožil proti-tajkunsko kampanjo oziroma vojno[2].

Vir: WIKIPEDIJA, www.sl.wikipedia.org