Revija Kongres

Vsakič, ko pripravljam nov kongresni projekt me prevzame navdušenje, ki včasih meji na evforijo. Občutek bi psihologi zagotovo povezali s kakšno od oblik zasvojenosti. Razmišljanje o novem projektu, načrtovanje aktivnosti, priprava stroškovnika in izdelava različnih scenarijev projekta je pravzaprav moje najljubše opravilo. Davnega leta 1996 sem se od dveh profesorskih vzornikov prof. dr. Hauca in doc. dr. Semoliča naučil metod in tehnik projektnega managementa. Principi, ki sta me jih naučila, so še kako živi danes. Prav nič se ni spremenilo razen številnih orodij, ki so nam danes na voljo kot podpora vodenju projektov.

V obdobju reševanje krize je zelo pomembno, da znamo strategije pravočasno in uspešno pretvoriti v projekte in njihove zagonske načrte sta me učila profesorja.

Občasno pa se znajdem v situaciji, da se moje navdušenje zaleti v zid popolnoma nezainteresiranih vodij projektov. Pojav je pogost v javnih inštitucijah. Trk podjetniške kulture in tehnokracije je silovit in pogosto  nepremagljiv. Zadeva je žalostna zlasti če se v tehnokrate prelevijo mladi organizatorji dogodkov.  Izvor problema je v dejstvu, da sposobnosti pri takšnih managerjih niso realno ocenjene, v kombinaciji s slabim občutkom za ljudi in pomanjkanjem kreativnosti pa dobimo eksploziven in negativen zagon projekta.

Temeljna značilnost uspešnega projektnega managerja je zagotovo doseganje poslovnih učinkov, ki pa jih osebno razumem širše kot samo dobiček ali izgubo. Če je zagon projekta dobro pripravljen lahko temeljito izmerimo tudi projektne učinke. Mladi bi se morali iz modelov izkušenih kongresnih mačkov učiti in na takšnih temeljih graditi svojo kongresno kariero. Čas je za spremembo načina vedenja in razmišljanja ter razumevanja kongresnih projektov.

Po obdobju hardware-a razvoj kongresne Slovenije nas čaka zahtevno obdobje razvoja software-a. Prepričan sem, da usposabljanju kongresnih managerjev posvečamo premalo pozornosti, pri mladih pa je zadeva še bolj katastrofalna.

Iz teorije managementa je znano, da so za uspešno delo ključni dejavniki ZNANJE, SPOSOBNOST IN MOTIVACIJA. Sam ostajam večni optimist in bom še naprej gradil svoje delovanje in svoje projekte na teh postulatih, vse skupaj pa bom s svojim projektnim kolegom začinil z strastjo in energijo in prenašanjem znanja na mlajše kolege.

Ni večje nagrade kot odzivi na uspešno izveden projekt med kolegi, v medijih in drugje praktično pol leta po izvedenem projektu. V mislih imam Convento in današnji članek v Financah.

Kriza, ki nas danes medijsko in sicer spremlja na vsakem koraku bo zagotovo pozitivno spremenila nekatere slabe razvade, ki se pojavljajo v slovenskem turizmu. V obdobju krize velja, da je potrebno poslovne načrte in marketinške načrte spremljati in prilagajati mesečno, morda celo tedensko. Če pogledamo program dela Slovenske turistične organizacije za leto 2009 je bil sprejet 3. septembra 2008, potrjen pa 01. oktobra 2008. Plan je  nastajal v obdobju relativno dobrih poslovnih rezultatov slovenskega turizma, ko nas kriza še ni zajela v polnem zamahu.

Program je sicer dobro in ambiciozno zastavljen ter pripravljen v skladu s finančnimi možnostmi Slovenije. Med turističnimi delavci pa odmevajo nekatere aktivnosti, ki v tem trenutku niso ključne. ZDA doživljajo najhujšo krizo v svoji zgodovini.  Nisem povsem prepričan, da bo v takšni situaciji k večjemu obisku Slovenije prispevala promocija v New Yorku in na drugih oddaljenih trgih. Če država ni sposobna zagotoviti dodatnih sredstev nujno potrebnih za promocijo, potem se je potrebno posebej skrbno odločiti, kaj je bolj in kaj manj primerno, ne pa birokratsko vztrajati na sprejetem programu za vsako ceno. Še hujša pa je obramba obstoječih programskih usmeritev na okopih, brez ustrezne distance.

Bolj ključno pa je vprašanje, kako z obstoječim promocijskim denarjem doseči optimalne rezultate. Na tem področju bo kriza zagotovo prečistila obstoječe vzorce in modele delovanja. V slovenskem turizmu smo priča planiranju marketinških aktivnosti bolj po občutku, kot na podlagi konkretnih podatkov. Sredstva najraje razporejamo na najlažji in najbolj obvladljiv način.

Tipičen primer je odnos do spletnega trženja. Ta je sicer v programu dela STO zapisan kot eno od ključnih področij. Danes pa na področju spletnega trženja ne gre več samo za trženje, temveč za celovito obvladovanje distribucijskih poti. Učinki so merljivi tako na področju prepoznavnosti blagovne znamke, pospeševanju prodaje kot dejanskem pridobivanju potencialnih strank.

Možnosti je veliko, potrebno pa je pravo kombiniranje različnih metod, modelov zakupa in optimizacije. Ko mi je kolega Uroš predstavil podatke o številu uporabnikov Facebooka na ključnih tržiščih slovenskega turizma sem bil popolnoma presenečen. Facebook uporablja več kot 170 miljonov uporabnikov (20% uporabnikov svetovnega spleta), povprečen čas uporabe na dan je 20 minut, več kot 37,2 miljona uporabnikov prihaja iz 1o držav z največ ustvarjenimi nočitvami v Sloveniji v letu 2008. Zaostajamo pa niti Slovenci. Uporabnikov je 240.000, samo 40.000 novih se je Facebooku pridružilo v februarju.

Priložnosti je veliko, ključno vprašanje pa je, kako jih izkoristiti. Ključ je v načrtovanju, optimizaciji oglaševalskih akcij in poštenem komuniciranju in merjenju povračila vlaganj v oglaševalske kampanje. Za začetek pa je potrebno dobro segmentirati kupce, ne več glede na klasične kriterije ali turistične trge, temveč interesno. Napačno definiranje ciljnih skupin pa v veliki meri prispevka k trženjskim kiksom, ki smo jih na nacionalnem nivoju priča v zadnjih časih.

Kot optimist verjamem, da se bo iz krize rodil novi koncept trženja slovenskega turizma, za začetek pa bo potrebno spremeniti razmišljanje destinacijske trženjske birokracije.

Spletna pot me je zanesla na portal forbestraveler.com. V zadnjih letih je namreč običajno, da se založniške hiše kar po vrsti lotevajo turizma. Takšnih primerov je veliko, od bazičnega National Geographica do številnih drugih BBC travel news, T-magazina, ki ga izdaja New York Times. Zakaj me sploh zanima Forbes? Zato ker je poleg revije Fortune ali Business Week največji založnik na področju poslovnega založništva. Ker se ukvarjam s poslovnim turizmom gre za logičen link in malce sem brskal, kako je na njihovi spletni strani predstavljena Slovenija. Tam praktično ne obstaja. Obstajajo samo trije linki v kontekstu širših prispevkov:

- Slovenija se predstavlja z Vilo Bled v okviru rubrike Luxurius Lakeside Resorts

- Ljubljana se primerja kot alternativa Pragi

- Ljubljana se primerja kot alternativa Parizu

Problem je, da na spletni strani ni predstavitev hotelov ali destinacijske predstavitve. Hrvaška je ta portal odlično izkoristila, saj je na portalu objavljen Frommers Croatia Guide, da ne omenjam obširne predstavitve Dubrovnika. Zakaj se mi ta primerjava sploh zdi pomembna in kaj je bistvo? Luksuznih turistov po mojem globokem prepričanju ne bomo ujeli na sejmih in borzah tipa WTM ali ITB ali ILTM v Cannesu. Odločanje poteka intimno in v pomanjkanju časa je nakupni vzgib, lahko namig na priljubljeni spletni strani. Znamenita lestvica 400 najbogatejših Američanov je obiskana tako s strani bogatih potencialnih turistov, kot tudi s strani tistih, ki bi si to želeli postati. Če smo se deklarativno odločili, da je luksuzni turizem primeren za Slovenijo, potem bo potrebno razmišljanje in trženje temeljito spremeniti. Nastopi na sejmih luksuznega turizma nam prav veliko ne bodo pomagali. Po drugi strani pa je zgoraj opisani primer samo eden od številnih marketinških izzivov za celo četo specializiranih web 2.0. PR-ovcev na STO-ju, ki bi zagotovo lahko temeljito spremenili percepcijo Slovenije kot luksuzne turistične destinacije. Pa še precej denarja bi prihranili.

Mladim sodelavcem včasih na začetku kariere zelo veliko pomeni terminologija. Z enim od njih sem se zapletel v debato o pravilni uporabi kongresnih terminov. Še posebej je to aktualno po kakšnih usposabljanjih, kjer predavatelji poudarjajo in včasih zahtevajo striktno uporabo terminologije, za katero so prepričani, da je edina primerna. V slovenskem jeziku je problem še bolj zapleten, saj načeloma uporabljamo izraz kongresna in prireditvena dejavnost ali turizem. V svetu je vse skupaj bolj enostavno. V pogovornem jeziku uporabljamo MICE kot kratico za Meetings, Incentives, Conventions and Exhibitions. To je do danes edina kratica, ki je v celoti povzela in zadela multifunkcionalnost in vsa ključna področja naše dejavnosti. Kljub pregonu tega izraza iz akademskih krogov, ga vsi, ki delujemo na tem področju še naprej veselo uporabljamo pogovorno, sam pa sem si ga drznil celo vplesti v ime mojega podjetja. V akademskih krogih in v okviru mednarodnih združenj pa si prizadevajo uveljaviti termin »Meeting industry«. S tem se prav tako strinjam, saj uporaba termina poudari resnost naše dejavnosti, ki ustvarja direktne in multiplikativne učinke na destinacijah.

Vse skupaj pa je dobilo malce drugačne dimenzije ob mojem obisku Disneya, o katerem sem v blogih že pisal (upam, da ne bom izpadel kot kakšen strašen Disney fan). Za Američane je vse skupaj preprosto »show business«. In tudi s tem se strinjam. Če komu, potem moramo kongresnim udeležencem za trenutek, dan ali dva pričarati poseben svet doživetij. Trudimo se z brandingom dogodkov in atraktivnim programom, ki običajno doživi svoj vrhunec na kakšnem sprejemu. Prav nič me ni presentil Disneyev vstop v svet kongresnega turizma. Lani so povezali svoj svet fikcije s kongresi v produkt »Disney Meetings« (www.disneymeetings.com). Ponujajo vse storitve, vključno z organizacijo srečanj na ladjah Disney cruises. Vse skupaj pa je začinjeno z zgodbami za odrasle in otroke, ki jih tam itak producirajo non stop. Bistvo je torej v spektaklu in zgodbah. In kaj ima ta zgodbica skupnega z razpravo o teminologiji. Da je bistvo pravzaprav drugje kot v terminologiji, za katero včasih brez potrebe izgubljamo čas. Pomembno je, da bomo znali kongresnim udeležencem pripovedovati prave zgodbe in to narediti s storitvijo, ki bo vrhunska. To pa je pravzaprav že čisto blizu show businessu.

Ta teden je slovensko kongresno sceno zmotil javno izražen dvom v strateško usmeritev Zavoda-Kongresno turistični urad, da bo aktivnosti usmeril tudi v povezovanje s ponudniki v JV Evropi, češ da se moramo ukvarjati z drugimi bolj pomembnimi tržišči.

Ob tem se spomnim razprav na fakulteti, kjer so se definicije geostratškega položaja spreminjale v skladu z letnimi časi, trenutno geopolitiko in interesi interpretov, dejstvo pa je, da smo preprosto na križišču in stičišču regij, kar omogoča številne interpretacije. Vse od Balkana z izrazito negativnim prizvokom do JV Evrope in ameriškega izuma Zahodnega Balkana, ter geografsko vedno problematične definicije Srednje Evrope. Ob procesu integracije, ki poteka v Evropi se zdi današnja JV Evropa popolnoma razdrobljena in nehomogena. Zakaj se bi torej v tem nemirnem, kriznem, etnično problematičnem delu Evrope kongresni ponudniki morali povezovati in sodelovati?

Osebno sem prepričan, da je usmeritev v regijo ne glede na ime, ki ga bomo uporabljali, pravilna. Naj to argumentiram z dejstvi in konkretnimi argumenti:

Slovenija je na področje JV Evrope investirala ogromno, med drugim tudi v turizem. Samo v BIH smo med glavnimi tujimi investitorji in gospodarskimi partnerji. Po podatkih GZS Slovenija v države Zahodnega Balkana izvozi preko tri milijarde evrov, blagovna menjava obsega skoraj pet milijard evrov, skoraj tri milijarde evrov pa je slovenskih investicij v regiji.

Ker v regiji delujejo naša podjetja, je logično, da regijo povezujemo tudi na področju kongresnega turizma že zaradi sebičnih gospodarskih interesov slovenskega kongresnega gospodarstva pa tudi obratno zaradi interesov regije v Sloveniji.

Iniciativa za povezovanje kongresne ponudbe JV Evrope je bila vzpodbujena in sprožena mednarodno in so jo podprli ključni tuji odločevalci (EIBTM, MPI, HB, SITE). Pri tem so Sloveniji dodelili ključno vlogo in nam hkrati dali veliko odgovornost.

Kulturo in jezik narodov JV Evrope razumemo bolje od ostalih članov EU. Zaznamuje nas skupno sobivanje in dediščina.

Ta del Evrope je za ključne mednarodne kupce zaključena geografska celota, ki jo je možno bolje tržiti od manjših posameznih članic. Gre za preprosto ekonomijo obsega.

Dejstvo je, da ima Slovenija preko sodelovanja možnost vzpostaviti in krepiti poslovne stike precej lažje kot na npr. relativno zaprtem avstrijskem trgu.

Slovenija je bila desetletja most in vstopna točka za zahodno Evropo. Še vedno je za regijo enostavno dostopna in racionalna partnerica za njihov dostop do zahodnih tržišč. To še krepijo stare povezave, vzpostavljene v letih medsebojnega sodelovanja.

Za resen marketinški vstop na prekooceanska kongresna tržišča so posamezne države v regiji enostavno prešibke. S skupnimi aktivnostmi kot je npr. organizacija regionalne kongresne borze so možnosti precej večje za celotno regijo.

Pomagamo si lahko na področju usposabljanja in izmenjave kadrov. Regija je lahko baza za reševanje akutne kadrovske problematike v slovenskem turizmu.

Slovenija lahko realno ustvari pogoje za srečevanje in izmenjavo mnenj v regiji, ki bo osnova za gospodarsko sodelovanje. Te pogoje lahko ustvarimo preko usposabljanj in skozi tehnično pomoč posameznim državam (npr. vzpostavitev modelov standardizacije in certificiranja kongresnih kadrov).

Slovenija kljub občasnim ekscesom na trgih JV Evrope uživa ugled in je kot blagovna znamka mnogo deležna večjega zaupanja kot v Z. Evropi.

Nenazadnje pa je dejstvo, da imamo izjemno priložnost, da izkoristimo priložnost, ki so nam jo dali ključni mednarodni kongresni igralci. Delimo skupne izkušnje začinjene s specifičnim humorjem in zgodbami naše mladosti. Menim, da je del prihodnosti slovenskega kongresnega turizma odvisen od pragmatičnega odnosa do JV Evrope, ki ne bo temeljil na neokolonialističnih principih, temveč na sodelovanju. Poglejmo samo primer Dunaja, ki je svojo pozicijo kongresne velesile zgradil na zgodbi mosta do Vzhodne Evrope (konferenc na to temo je bilo na Dunaju v zadnjih desetletjih nešteto).

Če priložnosti za sodelovanje ne bomo znali izkoristiti, bodo to naredili naši sosedje ali kdo drug in vse, kar smo v desetletjih sobivanja spoznali, lahko hitro izpuhti. Nenazadnje pa – ali se bojimo konkurence? Dokažimo, da smo najboljši v regiji!

GO.MICE gre na Convento in v prihodnjem tednu bom z veseljem izpolnil prijavnico za sodelovanje (www.conventa.si).

Razliko med vrhunskim, povprečnim in slabim hotelom lahko po mojem globokem prepričanju zavohaš in občutiš takoj po vstopu v hotel. Priznati moram, da sem večino svojih izkušenj z luksuznimi hoteli doživel v tujini, praviloma v znanih hotelskih verigah, včasih pa tudi v prečudovitih neodvisnih hotelih kot je bil Shingle Creek v Orlandu, ki sem ga obiskal pred kratkim.

Končno pa bomo tudi v Sloveniji dobili luksuzni hotel, na katerega bomo zagotovo upravičeno ponosni. Nekaj dni pred »mehko otvoritvijo« hotela Kempinski Palace v Portorožu sem si s sodelavci ogledal, kaj je nastalo po dolgotrajni in temeljiti prenovi. Priznati moram, da sem navdušen. Stari Palace bo zasijal v najlepši secesijski luči, ki so ji arhitekti dodali elemente novega. Aneks pa je bolj pisan na kožo »lifestyle« gostom. Uporabljeni materiali so vrhunski. Na vsakem koncu se srečaš z različnimi designerskimi kosi. Uporaba barv je prijetna in celota diha in izraža eleganco, vse skupaj pa dopolnjujejo čudoviti razgledi na Piranski zaliv. Gre za uspešno kombinacijo secesijske tradicije in modernega z veliki mero udobja na nivoju svetovnih hotelov podobne kategorije. Pri tem pa roko na srce, Kempinski je prišel že na pogrnjeno preprogo. Projekt prenove je bil že zastavljen odlično in novim najemnikom kot kaže, ni bilo treba prestaviti niti ene stene.

Za razliko od številnih skeptikov sem osebno prepričan v uspeh novega hotela na trgu. Ker sam delujem v mednarodnem turističnem prodajnem sistemu, verjamem, da bodo s pomočjo močnih partnerjev zagotovo pritegnili prave goste v Portorož. Kempinski sodeluje z mednarodnimi letalskimi družbami, pa tudi z BMW-jem, ki običajno zagotavlja limuzine za prevoz gostov. Med drugim naj bi v novem hotelu potekala promocija nove serije 7. Poleg tega je trg luksuznega turizma med najbolj stabilnimi. Na recesijo običajno reagira celo z večjim povpraševanjem.

Ker je bila hotelska ponudba v kraju tudi sicer temeljito prenovljena in dopolnjena z zanimivo wellness in kongresno ponudbo, so pogoji za razvoj odlični. Le infrastruktura od letališča do prometne ureditve in trgovin je popolnoma neustrezna. Kot večni optimist verjamem, da se bo tudi ta del ponudbe Portoroža po preprosti tržni logiki prilagodil razmeram. Čaka pa Portorož huda borba za kongresne goste. Prestižne blagovne znamke na korporativnem segmentu in prestižna stanovska in druga združenja se bodo zaradi image-a težko izognila novemu hotelu Kempinski. Huda bo tudi cenovna vojna, ki se obeta in lahko na kratki rok spremeni optimistične napovedi vodstva novega hotela. Načrtovani ADR (average daily rate) 200 EUR je za slovenske razmere trenutno zelo težko dosegljiv.

Kljub temu pa bi posebej izpostavil, da verjamem tudi v moč znanja, ki ga veriga na področju turizma prinaša v destinacijo. To bo s kroženjem kadrov zagotovo pozitivno vplivalo zlasti na kadre v namestitvenem in gostinskem delu.

Ni mi čisto jasno, kako bo na takšen hotel reagirala komisija za kategorizacijo. Po mojem mnenju takšne kategorije v slovenskem pravilniku o merilih in načinu kategorizacije hotelskih objektov v Sloveniji nimamo. Prav je, da se tudi to spremeni.

Čisto na koncu pa še malce tipične slovenske zavisti. Komaj čakam, da takšen hotel dobi tudi Ljubljana. Za resne in močno odmevne mednarodne kongresne projekte bi takšen hotel potrebovali že včeraj.

Po koncu poslovne konference mednarodnega združenja HelmsBriscoe, ki je potekalo v Orlandu, je bilo nekaj dni namenjenih družinskemu raziskovanju. In seveda je Disneyev park Magic Kingdom v Orlandu nekaj, kar si je na Floridi treba ogledati. O razmerju med kongresnim turizmom in Disneyem pišem v drugem blogu. Med vsem vrvežem otrok in odraslih z vsega sveta, pa smo doživeli prijetno presenečenje. Na sebi sem imel majico LJUBLJANA JE LEPO MESTO. Med enim od čakanj, da mine tropska nevihta, je k meni pristopila simpatična Američanka, ki je z možem in majhno hčerko prav tako vedrila pod nadstreškom. S tipično ameriško odprtostjo me je vprašala ali sem iz Slovenije in takoj se je vsul plaz slavospevov o lepotah Slovenije. Z možem sta zahtevna geoturista, ki odkrivata nove destinacije. Za Slovenijo sta se odločila na osnovi čudovite predstavitve v reviji National Geographic Traveler, ki je v majski številki objavila reportažo o Sloveniji. Slovenijo sta uporabila kot izhodišče za izlete na Hrvaško in v Bosno ter obvezne Benetke. Celotno potovanje iz Chicaga v Evropo so si organizirali sami.

Priznati moram, da sem bil zelo ponosen in hkrati vesel takšnih komentarjev. Ob tem pa si projekt založbe Rokus in STO zasluži vse pohvale. Revija s prispevkom o Sloveniji je izšla v nakladi 850.000 izvodov. Tale simpatična zgodba me je prepričala v nujnost takšnih projektov, predvsem pa je po mojem globokem prepričanju Slovenija prava destinacija za kakovostne oblike turizma in ne za masovni turizem.

Čisto na koncu pa v premislek še zadnji stavek moje nove ameriške kolegice: »Ne povejte preveč naglas kakšne lepote imate v Sloveniji«.

Čestitke ROKUS!

Že nekaj čas prebiram različne knjige, ki razpravljajo o avtentičnosti kot temeljnem marketinškem konceptu v turizmu prihodnosti. Praviloma so avtorji ameriški. Zadnja je bila knjiga Authenticity, avtorjev James H. Gilmore-a in B. Joseph Pine-a. A od teorije do prakse je včasih dolga pot. Končno pa sem dočakal razodetje. Zgodilo se je v slikoviti vasici Goče na Cejkotovi domačiji, ki jo težko uvrstim v kategorijo kmečkega turizma. Gre za pravo in avtentično obnovljeno vipavsko domačijo sredi vasi, ki je nekoč štela preko 800 prebivalcev in je bila eno od središč vinske proizvodnje in trgovine na Vipavskem. Gospodarja Davorina Mesesnela smo želeli obiskati čisto na kratko, za dogovor o obisku ene od skupin v prihodnjih dneh. Pa se je vse skupaj raztegnilo na nepozabnih 6 ur zgodovinske, arhitekturne, kulinarične in predvsem enološke ture ob nepozabni pristnosti in srčnosti gospodarja z družino. Sprejema le naročene skupine, ki se jim posveti z dušo in telesom. Njegov koncept je šolski primer odličnosti v turizmu. Presenetil me je prav z razumevanjem turizma, ki ga sam razumem zelo intimno kot kulturni stik s krajem ali gostiteljem. Davorin mi je prikazal duh kraja v najboljši luči. Zagotovo je lahko upravičeno ponosen tudi na oceno v Mladini »s kruhom pomazano«, Kvaliteta ponudbe je kot sestavni del koncepta avtentičnosti sama po sebi razumljiva.

Obisk priporočam vsem turističnim delavcem v Sloveniji. Obisk naj poleg tega sodi v obvezen program usposabljanja slovenskega turističnega podmladka. Zanimiv pa je lahko tudi za turistične stratege v Sloveniji.

Če še niste vedeli: V vasi Goče je skoncentriranih preko 70 vinskih kleti, polnih tipičnih vipavskih vin.

Ta teden je Slovenijo obiskal Bob Gilbert, ki je celo življenje preživel na odgovornih marketinških funkcijah v Walt Dysney Travel Company, Best Western International, SuperClubs, Choice Hotel in je med drugim vodil tudi marketinške kampanje Phila Collinsa in skupine Genesis.

Kadar vodiš po Sloveniji osebe, ki so videle praktično vse, kar se da na svetu videti, sem vedno v pričakovanju reakcije. Praviloma so naši gostje sicer vedno navdušeni, tokrat pa je navdušenje rodilo tudi sklep, da  se čez en mesec vrne v Slovenijo z družino. Naj naštejem nekaj razlogov, ki lahko služijo tudi kot USP (unique selling points) Slovenije.
AVTENTIČNOST, ki jo je Bob opazil v Sloveniji, je danes na vrhu lestvice marketinških konceptov. Pri nas je ponudba z manjšimi izjemami zares naravna in seže do srca. To pa je prvi pogoj, da se ljudje začnejo zanimati za destinacijo. Ko sem mu predstavljal številne zgodbe na poti po Sloveniji mi je večkrat omenil, da moramo znati prav takšne zgodbe povedati tujim turistom.
HRANA IN VINO TER VODA
Slovenska kulinarika je marketinško orodje in materialni dokaz avtentičnosti Slovenije. Z našo kulinariko se zlahka primerjamo z velikimi kuhinjami, živila pa so pogosto pridelana doma. Ob tem pa imamo neverjetne zaloge čiste pitne vode, ki je ena od strateških surovin prihodnosti.
KULTURNA IN NARAVNA DEDIŠČINA je v Sloveniji neizmeren vir marketinških priložnosti. Tu nam ničesar ni potrebno skrivati, saj moramo biti ponosni pripovedovalci takšnih zgodb.
INFRASTRUKTURA v Sloveniji je kljub našemu pritoževanju večinoma odlična (prometna in logistična). Glavna pomanjkljivost je pomanjkanje ustreznih hotelskih namestitev in prisotnost mednarodnih hotelskih verig. Bobu se zdi geografska pozicija Slovenije še zelo slabo izkoriščena zlasti za oddaljena mednarodna tržišča, med katera sodijo tudi ZDA. Ob tem slabo izkoriščamo tudi neverjeten potencial treh sosednjih izrazito zrelih turističnih trgov Avstrije, Italija in Hrvaške.

In kaj ga v Sloveniji najbolj moti? Glavni problem je po njegovem pomanjkanje jasnih konceptov, ki se npr. kaže v stihijskem razvoju Portoroža. Sobotno dopoldne ob začetku turistične sezone v Portorožu kaže namreč precej pisano turistično mešanico, ki jo je Bob slikovito označil kot MIŠ MAŠ. Problem je v množičnem marketingu, ki ga zrela tržišča že nekaj zadnjih let spreminjajo v nagovarjanja posameznikov in ciljnih skupin ter ustreznim oblikovanjem turističnih produktov in blagovnih znamk.

Ja, kot pravi Bob in stari kitajski pregovor:  Kdaj je najboljši čas, da zasadiš drevo? Pred dvajsetimi leti, drugače pa takoj!

Med prvomajskimi prazniki me je pot zanesla na Hrvaško, na otok Hvar, ki je sicer eden izmed meni najljubših otokov. Vsakič, ko potujem na Hrvaško, se ne morem izogniti turističnim primerjavam. Takoj po prihodu domov sem še enkrat preveril slovenske in hrvaške turistične rezultate v letu 2007. Slovenija je imela 2,7 milijona turističnih prihodov, Hrvaška 11,2 milijona. Turisti so ustvarili 8,3 milijona nočitev v Sloveniji, na Hrvaškem pa 56 milijonov (skoraj 7 krat več). Velik del smo k bilanci prispevali Slovenci, ki smo ustvarili 5,7 milijonov nočitev in smo po ustvarjenih nočitvah na drugem mestu med državami. Moj namen ni jadikovati nad dejstvom, da Slovenci poleti masovno romamo na Jadran, niti ne nameravam preveč razglabljati o statistiki, saj so statistične primerjave nehvaležne. Ugotavljam pa, da so naši sosedje v zadnjih letih naredili velik napredek v kakovosti namestitvenih kapacitet in ponudbe. Prednost trenutno še vedno ohranjamo na področju kongresnega in zdraviliškega ter wellness turizma, na ostalih področjih pa so primerjave zaradi obsega ponudbe neustrezne.

Edini ostanek preteklosti, ki je meni sicer zelo ljub, je počasno prebujanje in pripravljanje na sezono. Hvar v teh dneh deluje zelo zaspano in turistični delavci se kar malce zasanjano pripravljajo na sezono. Ko bodo odpravili še svojo sezonsko odvisnost, bodo med svetovnimi turističnimi velesilami. Premik v to smer napovedujejo številne kongresne investicije, ki sem si jih v Splitu in na otoku Hvaru ogledal osebno. Večjega problema ne predstavlja niti dostopnost, saj so do Hvara v »Sunčanem Hvaru« uvedli lastni katamaran, na željo pa organizirajo tudi helikopterski prevoz. Primer nove usmeritve je hotel Adriana, ki deluje preko celega leta, v kratkem pa se mu bo pridružil še hotel Amfora in najbrž še drugi. Poleg tega pa je osebje hotela in nivo storitve zares vrhunsko in brez napake.

Vsem ljubiteljem mediteranskih valovnih dolžin pa za pokušino in brez komentarja odstiram pogled iz hotelske sobe hotela Adriana.